KAJ JE POTREBNO, DA LAHKO SEBI IN ŽIVLJENJU REČEM JA? #minimeditacija

Mnogim se v odnosih ves čas ponavlja izkušnja zavrnitve. V vseh odnosih. Pogosto za to krivimo drugega v odnosu. Toda od kod zares pride ta občutek? Kdaj smo se prvič počutili zavrnjene?

Tam, kjer se je vse začelo – pri svojih starših.

Zakaj ne vidimo, da so nam starši s tem, ko so nam dali življenje, rekli ja? Ampak se počutimo od njih skozi otroštvo in odraslo življenje zavrnjeni?

Ker smo vsakič, ko smo prišli k njim kot otroci in skozi odraščanje, ko so naši starši zaradi svojih bolečin gledali drugam, ne nas – in nas niso videli - to začutili kot zavrnitev. In tako smo si nekje v sebi zapisali, da nismo sprejeti, da se nas ne veselijo, da ni sprejeta naša pristnost, da nismo vredni - čutimo, da se mama ni povezala z nami, da nam ni odprla srca. Vse to drži.

Toda ta JA, ki nam ga rečeta starša s tem, ko nam dasta življenje, je na drugi ravni - na globlji ravni, in ta JA je večen.

Ta JA, ki sta nam ga rekla, je pomemben za vse naslednje generacije vseh, s katerimi smo se kakor koli usodno povezali, še posebej za potomce.

In tega JA na tej ravni - na ravni življenja - in občutka zavrnitve na drugi ravni, na ravni naše psihe - ne moremo enačiti.

Ja, vsaka zavrnitev nas je bolela in nas še boli. Ja, te zavrnitve so nas oblikovale, naš pogled nase, na druge, na naše odnose. In tem zavrnitvam je botrovalo to, da naša starša nista znala drugače - ker sta tudi sama na tej ravni doživljala zavrnitve od svojih staršev, kot slednji od svojih in tako nazaj in nazaj po sistemu.

Dobesedno nista znala drugače - saj se na ravni psihe, oblikovanja osebnostnih mehanizmov - teh naučimo - po rojstvu.

Toda na ravni življenja sta nam in življenju rekla JA!

Ko si dovolim pogledati skozi svoje bolečine zavrnitve tako daleč, da vidim ta JA, se v meni zgodi korenita sprememba - dobim korenine, dobim starše, prednike, začutim, da sodim nekam - v svoj sistem.

In s tem spoznanjem, ki si ga moram najprej dovoliti, saj se moram zanj najprej odpovedati prepričanju, da imam prav in sem žrtev – tudi žrtev staršev, si dovolim premik. Stopim ven iz zaboja, v katerega sem se zaprla in lahko naredim korak, lahko hodim - lahko se premikam - notranje in zunanje.

In če bereš te besede, pomeni, da so starši tudi tebi rekli JA. In morda ti uspe narediti nekaj velikega zase. Morda zmoreš reči ti JA njim. Reči JA svojim staršem.

V mislih si predstavljaj, da stojita starša pred teboj. Položi dlani na svoje srce. Poglej ju v oči, poglej njun obraz, in s tem novim zavedanjem svoje živosti jima reci JA.

Mama, JA.

Oče, JA.

Hvala za življenje.

Hvala. Hvala. Hvala. Hvala. Hvala za življenje. Tudi za to ceno.

In ko se premaknem, se z mano premakne vesolje.

-Miša