POTLAČENA JEZA IN PREMIK

Mirna, skorajda premirna. Zbrana, fokusirana, vajena samoobvladovanja.

Na postavitvi je želela pogledati nekaj drugega.

In smo pogledali to "drugo" težavo. Postavitev je tekla, na plan so prišli težki občutki, čustva.

V nekem trenutku je njena predstavnica zakričala.

Pogledala jo je in rekla: "Upala sem, da se bo to zgodilo. Sama ne zmorem krika. Sem vesela."

Postavitev je tekla dalje, dogajali so se močni procesi, globoki premiki.

Brez krika.

Jeza je ostala na mestu, ki ji pri njej "pripada".

Zakopana globoko, globoko, skrita pred vsemi, tudi pred njo samo.

Ne pa pred telesom. Ker telo nosi. Telo pove.

Telo pokaže, ko je preveč, ko ne zmore več.

Nekaj postavitev pozneje je bila kot predstavnica v vlogi.

Tuja postavitev je zaresonirala z njo. In v njej se je sprožil proces.

Postavitev se je končala, njen proces pa ne.

Ko je sedla na stol, se je še okrepil.

Postavila sem jo v polje in poklicala predstavnike iz njene postavitve.

Stala je pred njimi, hlipala. Naenkrat je padla na kolena.

In takrat je končno prišel. Po vseh teh letih.

Krik.

Končno je bolečina, ki jo je morala v otroštvu potlačiti tako kot tisti pred njo, smela na plan.

Svoji in skozse njihovi potlačeni jezi - bolečini je končno dala glas.

In ko damo bolečini glas, jo vidimo. In z njo vse njih, ki so jo nosili pred nami.

Ko jim damo mesto, in njihovi bolečini, damo mesto tudi sebi in svoji bolečini.

In takrat se sprosti na vseh ravneh.

Takrat pride olajšanje, ki telesu dovoli in omogoči, da se začne zdraviti.

V parih dneh.

In z njim se zdravimo tudi mi - na vseh ravneh.

In zdaj boste vprašali ...

KAKO TO, DA IMA POTEM SPLOH ŠE KDO NA TEM SVETU DERMATITIS?

Postavitev družine ni zgolj premikanje predstavnikov in energij v polju, kar bi imelo čarobni učinek na naše življenje.

POSTAVITEV DRUŽINE JE GLOBOK INTIMNI PROCES Z GLOBOKIMI NOTRANJIMI PREMIKI.

Ki smo jih voljni, zmožni, pripravljeni narediti - ALI PA TUDI NE.

ŠE NE.

Morda boste ob nadaljevanju branja velikokrat rekli: "To pa že ne."

Mogoče zapisa sploh ne boste uspeli prebrati do konca.

Takrat se ustavite za hip, poglejte vase in se vprašajte: "Kaj je tole, kar čutim zdaj? Kaj me tako moti na tem zapisu?"

Vrnimo se k postavitvi družine.

Načini notranjega delovanja, globokega čustvovanja, izvirajo v našem družinskem sistemu.

Svoje težave, izzive, bolečine in bolezni je dobro vedno pogledati z vidika svojega družinskega sistema - na kaj v sistemu kažejo.

S svojimi težavami namreč tja gledamo tudi mi. In skušamo uravnovesiti sistem.

IN KDO JE "VEZNI ČLEN" Z NAŠIM SISTEMOM?

Kdo sta tista, skozi katera je življenje, ki teče skozi generacije, priteklo do nas?

Zato je dobro, da najprej pogledamo bolečine, rane, ki so nastale v tem našem prvem odnosu.

IN ČE SE TOVRSTNE TEŽAVE POJAVIJO PRI MAJHNEM OTROKU, JE REŠITEV ZANJE VEDNO PRI STARŠIH. TI MORAJO POGLEDATI SVOJO POTLAČENO BOLEČINO, DA JE NE BO TREBA IZRAŽATI OTROKU.

KAJTI OTROCI ZRCALIJO TISTO, KAR SE DOGAJA V MAMI, V OČETU.

Ker je to način našega telesa, posebej v zgodnji mladosti - ČUTENJE, KAJ ČUTI MAMINO IN OČETOVO TELO - IN POSNEMANJE TEGA.

Ko naslavljamo svoje bolečine, težave, izzive, plasti, pod katere smo zakopali svojo bolečino - in tudi jeza je ena od oblik notranje bolečine, delujejo kot varovalo, kot naš ščit.

Včasih celo tako dobro, da te svoje bolečine - svojega čustva - sploh ne čutimo niti se ga ne zavedamo.

Pogosto je ravno tako, posebej pri potlačeni jezi.

Pogosto udeleženci ob omenjeni potlačeni jezi rečejo: "To pa že ne! Jaz že ne!" četudi vsi v polju čutijo to jezo.

Ker jih njegovi sloji, njihovo zanikanje, varuje pred razpadom njihovih ščitov, njihovega sistema preživetja, ki so ga začeli oblikovati, sestavljati, graditi že v zgodnjem otroštvu.

Ščitijo njihovo identiteto, ki so jo oblikovali zase.

Kajti ko so bili otroci, je bila po otroški interpretaciji njihova jeza in njeno izražanje "smrtno nevarna".

Bila je nekaj "slabega", neprimernega, kot so jim dali s svojim vedenjem do njih vedeti njihovi skrbniki - starši.

Ker bi jih zaradi njihove jeze mama lahko zavrnila - in za mladiča, tak nagon čuti v otroštvu naše telo - zavrnitev z mamine strani pomeni smrt.

In tako se naučimo na vseh ravneh tlačiti svojo jezo, jo omejevati. Je ne izražati na noben način.

Čeprav je jeza osnovno in pozitivno čustvo v smislu, da z njo izražamo opozorilo, da nas tuje vedenje boli, ogroža, in da nam da za razliko od žalosti moč za premik.

Še huje - v sebi naredimo sklep, da če čutimo jezo, smo slabi, napačni, saj nam to sporoča naš takratni univerzum - mama in oče.

In ker jeze ne moremo izklopiti, je najprej ne izražamo, nato jo skrijemo celo pred seboj, a ker je jeza del primarnega preživetvenega mehanizma, se v nas vseeno sproža, zato pogosto tlačenje jeze spremljajo tudi sodbe o sebi, da smo slabi, nevredni, ničvredni.

In tako vsa ta prepričanja, obrambne mehanizme, sodbe, nesemo naprej s seboj v odraslo življenje.

Toda jeza ostaja in se nalaga. In ko telo ne zmore več nositi tega, jeza izbruhne.

Kot bolezen.

Kot avtoimuna obolenja, kot dermatitisi ali druga rdeča kožna obolenja.

IN TAKO PRIDEMO DO POSTAVITVE DRUŽINE.

S postavitvijo družine se premikamo na vseh ravneh, v umu, podzavesti, energiji, tudi v telesu in tudi na drugih ravneh. To je njeno darilo.

Toda včasih zaradi svoje varnosti poskrbimo, da ne moremo naenkrat preskočiti toliko stopnic, saj bi lahko padli, se poškodovali.

Ker bi bil tak premik preveč za nas.

In takrat se premaknemo čisto malo ali pa sploh ne.

Celo v postavitvi družine. Celo v polju.

In ta premik ni odvisen od postavitve, ni odvisen od facilitatorja, od polja, od metode.

Odvisen je od nas.

Kje smo notranje, kakšna je naša trenutna notranja drža.

Od tega, kako "ogroženi" se počutimo ob možnosti, da se sesujejo naša prepričanja, naši pogledi, naša trenutna identiteta.

In koliko smo se pripravljeni notranje odpovedati zgoraj naštetemu in se premakniti.

Bert Hellinger je večkrat udeležencem, ki so si želeli delati z njim, po nekaj izmenjanih stavkih rekel: "Ne morem delati s tabo."

V resnici je sporočil: "Nisi se še pripravljen premakniti."

In ko ...

In ko pride trenutek, ko smo se končno pripravljeni, sposobni premakniti in ko končno pogledamo svojo potlačeno jezo, ko ji končno rečemo "JA", takrat lahko končno s spoznanjem pogledamo k mami, k očetu in vidimo, da je to tudi njuna bolečina, ki sta jo iz ljubezni prevzela od svojih staršev in ti od svojih in ti od svojih in tako nazaj do tja, kjer se je vse začelo.

In takrat se zgodi ta globoki premik pri nas.

Na vseh ravneh.

In telesu ni več treba nositi te bolečine in dobi od nas globoko "dovoljenje", da se sme ozdraviti.

In enako velja tudi za druge naše rane, bolečine, čustva.

Objem.

Miša❤️

Postavitev družine Darilo življenja si, Miša Šavor

KO TELESU NI VEČ TREBA NOSITI BOLEČINE ...