JA, TUDI TELO ŽALUJE

Moji mami je pešalo telo. V umu sem se že nekajkrat poslovila od nje. Zavedala sem se, da je vsak njen dan podarjen.

In ko sem tako sedela ob njej, je prišel vzgib, vprašanje, kako pa je moje telo navezano na njeno telo - na telo, v katerem je nastalo, skozi katerega se je utelesila moja duša, na telo, ki mu je dalo življenje.

Razmišljala sem, ali naša telesa pogrešajo telesa bližnjih, ko slednja umrejo. Zdi se naravno, da bi jih. Da na drugi ravni vedo več - da čutijo, kdaj prihaja čas slovesa, da tudi čutijo, da njim blizu telesa niso več živa, da niso več navzoča.

In sem svoje telo vprašala, ali želi kaj sporočiti maminemu telesu, dokler je to še živo, se želi morda posloviti od njega. Nekako sem se odprla tej komunikaciji (ko gre za telo, je res težko najti prave besede).

Rahlo sem jo pobožala po glavi, čisto počasi. Prvič, drugič, roke nisem čisto položila na njeno glavo, le del. In v hipu sem na dlani začutila vročino. Ne toploto, vročino. Tako vroče je bilo, da me je peklo. Hkrati me je prežel poseben mir in zavedanje, da telesi komunicirata med seboj na moji zavesti neznani način. Trajalo je kakšnih 10 minut. Ko sem skušala ponoviti, ni šlo.

Telesi sta si na svoj, umu nepoznan način, povedali, kar sta želeli. Tako kot sta komunicirali čisto na začetku, ko je še dihala namesto mene, ko je jedla namesto mene. In kot sta se telesi 'pogovarjali' takrat, ko moj um še ni poznal misli in besed.

Čutila sem, kot da bi moje telo skušalo podpreti njeno. Telesi sta vedeli, da se bliža slovo in skozi moje telo je prihajala nova raven zavedanja, nova globina hvaležnosti njej za to telo in to življenje. Hvaležnost, ki ni misel, temveč globok občutek.

In nato je prišel dan, ko je njeno telo ugasnilo. Božala sem ga, dokler ni postalo hladno. V uho sem telesu in njeni duši tisočkrat zašepetala: »Hvala ti za to življenje, hvala ti za to telo. Hvala, da si mi rekla ja.« Vedela sem, da zadnjič gledam to telo, ki je tako pomembno zame na vseh ravneh.

Naša duša, naš nesmrtni del, se res utelesi mnogokrat, telo pa je neponovljivo.

Zavestno sem med urejanjem protokolarnih stvari opazovala svoje procese. Od njenega telesa naj bi se poslovili čez en teden. Opazovala sem svoje občutke - žalost in mir.

In nato se je popoldne naslednjega dne začelo dogajati nekaj čudnega. Neopredeljivega. Nepoznanega. V mojem telesu, z mojim telesom. Nemir, vrtinci rezkih občutkov, neznana vrsta žalosti, ogromna, prvič čutena praznina. Težko je sploh opisati.

Spraševala sem se, kaj je to.

Nato sem poklicala in vprašala, kdaj naj bi kremirali mamino telo. In odgovor je bil: »Kremirali so jo uro nazaj.«

Moje telo je čutilo, ko je zanj tako pomembno njeno telo izginilo.

V ta svet pridemo v edinstveni, neponovljivi obliki skozi drugo telo.

Skozi njeno telo.

Devet mesecev je njeno telo naš univerzum, vse, kar poznamo. Naše in njeno telo komunicirata v nam neznanem jeziku – jeziku čutenja, energije, vibracije.

Telesi, ne glede na okoliščine, ne glede na naše odnose, ostaneta povezani.

In ko eno izgine, drugo telo žaluje za njim.

In ko v tem času obiskujemo zadnja počivališča nam bližnjih teles, se zahvalimo tudi za svojega.

Njej in njemu in vsem, skozi katere je življenje priteklo do nas.

Naše telo žaluje za njimi.

Miša❤️

Postavitev družine Darilo življenja si, Miša Šavor

Postavitev družine Darilo življenja si, Miša Šavor