VSE JE POT ...

Včasih se zgodi, da se prikrade v nas dvom. Včasih ostane kratek čas, včasih pa kar vztraja in vztraja.

Ob tem prehodu v novo leto delim z vami zgodbo o izkušnji, ki si jo v trenutkih dvomov prikličem v spomin.

Bilo je že kar dolgo nazaj, dobrih deset let, še malo več.

Na delavnico postavitve družine je s partnerjem prišla kolegica, ki sva se poznali s povsem drugega področja. Skoraj ničesar osebnega nisem vedela o njej.

Povedala sta, da si želita dati življenje naprej, a jima nikakor ni uspelo, kljub vsem možnostim, ki sta jih že poskusila v večletnem trudu.

Povedala sem, da nam to včasih ni dano, ne glede, kako si želimo ali kaj vse naredimo. Sila življenja ima svojo pot.

In smo začeli.

Postavitev je stekla.

Polje vodi tja, kamor je treba pogledati – nazaj v družinski sistem in njegovo težko usodo.

V težko usodo in bolečino, ki sta vse vodili tako, da smo ravno mi dobili življenje.

In tako včasih ali pa kar zmeraj dolgujemo svoje življenje težki usodi in bolečini svojih prednikov.

Kajti njihova ena drugačna izkušnja, ena drugačna odločitev bi pomenila, da nas ne bi bilo.

In dokler se tega ne zavedamo, kažemo hvaležnost za življenje s tem, da je tudi naše življenje težko. A o tem kdaj drugič.

Postavitev je prišla skoraj do konca.

Na koncu sem v polje postavila še dušico.

Najprej smo jo vsi pogledali v oči.

Nasmihala se nam je in mi njej.

Povedala sta ji, da bi bila z veseljem njena starša, da bi ji z veseljem dala življenje. Če smeta. Če jima je sila življenja to namenila. In da razumeta tudi, če jima to ne bo dano.

In smo zaključili.

Od življenja ne moremo ničesar izsiliti.

In smo šli po svojih poteh naprej.

Po kakšnih treh mesecih zazvoni telefon.

»Tebi sva želela povedati najprej,« je rekla. V glasu sem slišala njen nasmešek, ko je govorila dalje.

Ganjena sem se v sebi globoko priklonila sili življenja, hvaležna, da ji lahko služim na tak način.

In tako je, ko je bil čas, dušica prišla na ta svet kot drobna lučka, osvetlila življenje svojima staršema in začela hoditi svojo pot.

Meseci so minevali in po kakšnem letu je naneslo, da sem šla k njim na obisk.

Majhna lučka je že dobro hodila. Toda njena mama me je po telefonu opozorila, da je zelo zadržana do tujih ljudi. Prosila je, naj ne vzamem za slabo, če se bo skrivala pred menoj in se mi sploh ne bo hotela pokazati. Ker takšna pač je.

»Ah, kaj bi vzela za slabo. Saj vse razumem. Tudi sama sem bila kot malčica tako zadržana,« sem potolažila mamo.

In tako sem stopila v njihovo predsobo.

Na drugem koncu je stala mamica in videla sem, kako se za njo skriva majhna pikica in sramežljivo gleda proti meni.

Počepnila sem in čisto tiho rekla: »Midve se pa že poznava, a ne?« z mislijo na postavitev, kjer sva se prvič videli na neki drugi ravni.

In mala lučka je stopila iz skrivališča, premerila vso dolžino predsobe, prišla do mene in mi zlezla v naročje.

Zdelo se je skoraj nezemeljsko. Postavitev in življenje sta se spojila v eno.

Kar koli bi rekla o tistem trenutku, bi bilo premalo.

Z njeno mamico sva se spogledali ganjeni, solznih oči, tako kot jih imam zdaj, hvaležni in v sebi v globokem priklonu pred silo življenja, ki nas vodi in ki ji služimo tako ali drugače.

In kadar je težko, kadar se včasih v moje misli prikradejo dvomi, si v spomin prikličem tisti trenutek in dvomi se razblinijo, težko postane lahkotnejše in s korakom se prikaže pred mano pot.

Kajti vse je pot … ❤️

Naj bodo naše poti v tem letu lahkotne, jasne in naj nas vodijo v vedenje, kakšno darilo je življenje in kakšno darilo smo življenju mi. ❤️

Objem.❤️

Miša

Postavitev družine Darilo življenja si, Miša Šavor

VSE JE POT ...