IN NATO SI ODŠLA.

In nato si odšla.

Nekaj ur pred tem sem te še zadnjič prijela za roko, na uho sem ti pela tvojo najljubšo pesem, ki te je spominjala na tvojo mamo. Božala sem te po licih, po laseh, si na glavo položila tvojo dlan in te še enkrat prosila za blagoslov življenja.

Ostala sem malo dlje, kot so bili dovoljeni obiski.

Ko sem se poslavljala, sem ti rekla: "Mami, se vidiva jutri, a ne?"

In z živimi očmi, jasno, kot že dolgo ne, si me pogledala naravnost v oči in rekla: "Ja!"

Čez tri ure so me obvestili, da je tvoje veliko srce nehalo biti, da je tvoje telo nehalo dihati.

Prosila sem, da se smem še priti posloviti.

Tvoje telo je bilo še toplo.

Božala sem tvoje roke in tvoj obraz in ti v uho tisočkrat zašepetala: "Mama, hvala ti. Hvala, da si mi rekla ja. Hvala ti za to življenje, hvala ti za to telo. Zame je to dovolj."

Nato sem utihnila. Dala sem si prostor, da se je tudi moje telo lahko poslovilo od telesa, v katerem je nastalo, ki ga je pripeljalo v to življenje in ki mu bo manjkalo, dokler bo živo.

Čutila sem, kako toplota zapušča tvoje telo.

In zavedala sem se, globoko v sebi, z vsako celico, da te v tej obliki vidim zadnjič. Tvoj neponovljivi obraz, tvoje roke, dlani, tvoje prsi, trup, noge.

Telo, v katerem sem nastala, skozi katerega sem prišla v to življenje.

Mama.

Tvojega telesa ni več. In manjkaš mi.

A čutim te v vsaki sapici, v vsakem sončnem žarku, vidim te v oblakih in modrini neba, slutim te v vsaki travni bilki, v vsaki rastlinici.

Nekoč dolgo nazaj si dihala namesto mene.

Zdaj je tvoj dih v mojem.

Jaz bom malo še ostala.

Potem pridem tudi jaz. Ko bo moj čas.

Miša

HVALA TI. ZA TO ŽIVLJENJE.