IN NATO SI ODŠLA.
In nato si odšla. Nekaj ur pred tem sem te še zadnjič prijela za roko, na uho sem ti pela tvojo najljubšo pesem, ki te je spominjala na tvojo mamo. Božala sem te po licih, po laseh, si na glavo položila tvojo dlan in te še enkrat prosila za blagoslov življenja. Ostala sem malo dlje, kot so bili dovoljeni obiski. Ko sem se poslavljala, sem ti rekla: "Mami, se vidiva jutri, a ne?" In z živimi očmi, jasno, kot že dolgo ne, si me pogledala naravnost v oči in rekla: "Ja!" Čez tri
DRAGA MAMA,
čez nekaj ur bo minilo dve leti, odkar sem te zadnjič pospremila v bolnišnico. Še ena v vrsti aspiracijskih pljučnic v zadnjih štirih mesecih, posledica parkinsona. Zavedala sem se, da je le vprašanje časa, kdaj tvoje telo ne bo zmoglo več. S teboj sem ostala dolgo v večer. Zdravnica mi je namreč dovolila, da si vzamem ves potreben čas, da se poslovim od tebe, če morda ne bi preživela noči. A si jo. Želela sem samo, da te ne bi bilo strah. Zato sem govorila same resnične reči
