DRAGA MAMA,

čez nekaj ur bo minilo dve leti, odkar sem te zadnjič pospremila v bolnišnico. Še ena v vrsti aspiracijskih pljučnic v zadnjih štirih mesecih, posledica parkinsona.

Zavedala sem se, da je le vprašanje časa, kdaj tvoje telo ne bo zmoglo več. S teboj sem ostala dolgo v večer. Zdravnica mi je namreč dovolila, da si vzamem ves potreben čas, da se poslovim od tebe, če morda ne bi preživela noči. A si jo.

Želela sem samo, da te ne bi bilo strah. Zato sem govorila same resnične reči, ker ne želim lagati, s čim bolj pomirjujočim glasom, ki je zate v zadnjih letih postal simbol varnosti.

To je ena zadnjih slik najinih rok.

"Ti daješ življenje, in jaz ga v polnosti vzamem."

Vedno, vse bolj.

A danes želim napisati nekaj drugega.

O tebi in tebi.

Danes sem šla po opravkih. Nekega gospoda sem prosila za pomoč in odvrnil je: "Bomo zrihtali, ga. Šavor." In na moj začuden pogled je odvrnil, da si ga učila v osnovni šoli in da če želim, mi bo povedal več. Povedala sem, da bo kmalu dve leti, kar si se poslovila. In ko je stopil stran, sem videla, da ima solzne oči.

Slutila sem, kakšna bo njegova zgodba. Kot zgodba mnogih, ki si jih učila.

Povedal mi je, kako si ga podprla, ko je bil kot osnovnošolec v stiski, kako si se zavzela zanj in kako bi se brez tega njegovo življenje najbrž obrnilo zelo drugače, težje.

Povedal je, kaj je zanj takrat in še zdaj, ko je že sam oče, pomenila tvoja podpora.

In povedala sem mu, kako so se prišli poslovit od tebe tvoji prvi učenci in tudi drugih generacij in vsi so mi pripovedovali podobne zgodbe.

In sva jokala skupaj.

Ja, to si bila ti.

Včasih sva debatirali o življenju, o poučevanju, o učencih, ljudeh. In večkrat si mi rekla: "Če sem s svojim znanjem samo enemu dala možnost za boljše življenje, je vredno."

In v svojem procesu žalovanja vse bolj odkrivam, kako sem ponotranjila tvoje vrednote, tvoje poglede, tudi tvoje čutenje do življenja, ljudi, živali, Narave.

In ko lahko dam varen prostor drugim, da pridejo s svojimi ranami in jih podprem s svojim znanjem in svojimi sposobnostmi, da stopijo v proces zdravljenja, prepoznam v sebi tudi te dele tebe.

In četudi je bilo včasih zelo zelo boleče in tudi zelo zelo težko, zdaj z globoko hvaležnostjo rečem:

Mami, jaz sem tvoja hči. In rada sem tvoja hči.

V meni živiš še naprej.

Miša ❤️

Mamine roke, zadnji dotiki pred slovesom