ALI TUDI TELO ŽALUJE?

Moji mami peša telo. Zdi se, kot da se počasi poslavlja. V umu sem se že nekajkrat poslovila od nje. Že nekaj časa se zavedam, da je vsak njen dan podarjen.

Nekoč besed polna srečanja, naj si bo navdihujočih debat ali pa manj navdihujočih prepirov, so zdaj bolj v tišini. Preprost stavek z moje strani, kakšna zamomljana beseda z njene.

In ko sem danes sedela ob njej, je prišel vzgib, vprašanje, kako pa je moje telo navezano na njeno telo - na telo, v katerem je nastalo, kako je navezano na telo, ki mu je dalo življenje.

Razmišljala sem, ali naša telesa pogrešajo telesa bližnjih, ko slednja umrejo. Zdi se naravno, da jih. Da na drugi ravni vedo več - da čutijo, kdaj prihaja čas slovesa, da tudi čutijo, da njim blizu telesa niso več živa, da niso več navzoča.

In sem svoje telo vprašala, ali želi kaj sporočiti maminemu telesu, se želi morda posloviti od njega. Nekako sem se odprla tej komunikaciji (ko gre za telo, je res težko najti prave besede).

Rahlo sem jo pobožala po glavi, čisto počasi. Prvič, drugič, roke nisem čisto položila na njeno glavo, le del. In v hipu sem na dlani začutila vročino. Ne toploto, vročino. Tako vroče je bilo, da me je peklo. Hkrati me je prežel poseben mir in zavedanje, da telesi komunicirata med seboj na moji zavesti neznani način. Trajalo je kakšnih 10 minut. Ko sem skušala ponoviti, ni šlo.

Telesi sta si na svoj, umu nepoznan način, povedali, kar sta želeli. Tako kot sta komunicirali čisto na začetku, ko je še dihala namesto mene, ko je jedla namesto mene. In kot sta se telesi 'pogovarjali' takrat, ko moj um še ni poznal misli in besed.

Zelo me je ganilo in nekako je prišla nova raven zavedanja,

nova globina hvaležnosti - za to telo in življenje.

Ko zmoreš za hip pogledati onstran bolečine uma in osebnosti,

se ti pokaže čisto nova čudovita pokrajina.

Ko se zazremo globoko vase, res res globoko, v svoja hrepenenja, iskanja, izpolnitve, veselja, žalosti, smo le otroci, ki tiho šepetajo:

"Mama, prosim, samo en objem."

Želim vam prečudovit teden.

Miša