ZAKAJ SE NE MOREM PREMAKNITI?

Iz začaranega kroga, iz odnosov, situacij, iz prepričanj, vzorcev ...

Eno je, ker se ne želim premakniti, saj sem prepričan oziroma prepričana, da imam v nekem odnosu ali situaciji, naj je še tako boleče zame, PRAV. In če imam prav, zakaj naj bi se potem premaknil, četudi samo notranje? Če sem prepričan, da ima drugi v katerem koli odnosu narobe in je odnos zato zame boleč, jaz pa imam prav, pričakujem, da se drugi spremeni.

Čakam, utemeljujem, zahtevam, moledujem – naj se premakne ta drugi. V čigave roke s tem predam svojo moč – moč za spremembo, ki bi mi prinesla olajšanje?

Drugemu.

In čakam lahko vse življenje, pa se drugi ne bo premaknil. Včasih celo čakamo, da se »premaknejo« pokojni starši, ker zaradi bolečine ob njihovem odnosu do nas želimo, da bi ravnali drugače. In čakam. Ker imam prav jaz, ne oni. Ker »oni« delujejo ali so delovali po mojem prepričanju »narobe«.

In tako se znajdem pred izbiro: naj vztrajam pri svojem prav in da mora spremembo narediti drugi, četudi že pokojni, ali pa se odpovem potrebi imeti prav, vzamem svojo moč spremembe nazaj in se premaknem JAZ.

Je to boleče? Je.

Je neprijetno? Vsekakor.

Se sprašujem, kdo pa potem sploh še sem, če se odpovem svojemu prav? Tudi.

A hkrati bo prišlo olajšanje, prikazala se bo cela paleta drugih možnosti, bolečina se bo počasi preobrazila v podporno vedenje in moje življenje bo postalo lahkotnejše, zadovoljnejše.

In drugo, zaradi česar se ne moremo premakniti, je, da posnemamo – posnemamo občutenje, čustvovanje, videnje, usode svojih staršev ali prednikov. Nevede. Zavestno nehote. Temu v postavitvi družine rečemo "vpletenost".

Zgodi se, da v neki situaciji, odnosu čutimo in delujemo skoraj skregano s svojim razumom. In ni nam jasno, zakaj. Premlevamo, iščemo razumske vzroke, a zaman. Takrat gre po navadi za nezavedni program na globljih ravneh, ki se je sprožil ali ob določeni starosti ali kakšnem dogodku, podobnem kot kdaj v preteklosti.

In zgodi se, da smo zadovoljni, kako nam gre, da je vse dobro, recimo v partnerskem odnosu, potem pa se brez pravega zunanjega razumnega vzroka nekaj v nas spremeni – naenkrat drugače čutimo. Takrat poglejmo, kaj se je pri podobni starosti ali v podobni situaciji dogajalo z našimi starši. Pokaže se namreč, da se sproži nek notranji »program« posnemanja.

In če se je mama recimo ločila pri neki starosti oziroma je v njenem partnerskem odnosu nastala vrzel, bo hči v svojem partnerskem odnosu pri podobni starosti začela posnemati to čutenje, čustvovanje, četudi ni zunanjega vzroka za to.

Ali pa recimo sin pade v depresijo, saj posnema, kako se je oče počutil izgubljenega, ko mu je umrl njegov oče in se mu je zdelo, kot da bo zaradi bolečine ob izgubi tudi sam umrl. Ali pa posnemamo vzorce bolezni, vzorce čutenja v določenih odnosih, kako se počutimo v službi in podobno.

In prvi premik, ki ga lahko naredimo, je, da se tega zavemo. In da damo temu mesto.

In ko se premaknem, četudi samo notranje,

se z mano premakne vesolje.

Miša❤️