TI MI DAJEŠ ŽIVLJENJE IN JAZ GA VZAMEM.

Tudi za to ceno, ki je stala tebe in ki stane mene.

Ko se celici združita v maminem telesu in dobim življenje, je njeno telo, ona, zame univerzum, življenje, vse, kar je.

Za mojo dušo/bitje je portal, ki ji omogoča utelešenje v zemeljsko telo in zemeljsko izkušnjo.

Ko se rodim, je ločitev od njenega telesa za moje telo, zame šok, travmatična izkušnja, ki je včasih ne prebolim.

In prve mesece, celo dobro leto se doživljam zgolj skoznjo – če ona je, jaz sem.

Če nje ni v moji bližini, mene ni.

Si sploh lahko predstavljam globino vezi, ki me povezuje z njo?

Na vseh ravneh. Na vseh.

Že med bivanjem v njenem telesu čutim njene bolečine, skrbi, strahove.

Ko pa bivam zunaj nje in me ona dojema skozi svoje bolečine, skrbi, strahove, in skoznje ravna z mano, me to rani. Znova in znova. Bolj rastem, globlje so rane v mojem umu in podzavesti.

A del mene, moje telo, ji ostajata globoko hvaležna in jo skušata podpreti, zaceliti njene ravne, prevzeti njene bolečine, jo rešiti, jo nositi, jo ozdraviti, zboleti namesto nje, v skrajnosti tudi umreti namesto nje.

In tako odraščam. Skozi ta odnos in rane doživljam sebe, druge, svet, življenje. In boli. In je težko.

Iščem svoje mesto v življenju, pa ga komaj najdem. Iščem svojo vrednost, a ta kot da se je vdrla v zemljo.

Med nama gradim zid, da bi me manj bolelo.

Včasih tudi prekinem odnos.

Živim, kot najbolje znam. In večino časa boli.

In najbolj boli odnos z njo.

Kajti zdi se mi, da če bi mi ona lahko odprla srce, če bi videla mojo vrednost, bi se moje življenje v hipu spremenilo. Spremenil bi se moj odnos do vsega, tudi do sebe. A zaman čakam na to.

In živim. Živim s tem težavnim odnosom z mamo. Včasih tudi še po tem, ko se njeno telo poslovi.

Dokler se nekaj ne zgodi. Na-ključje, odločitev, iskanje rešilne bilke zase.

Pot k sebi.

Ki vodi najprej do Nje. Tja, kjer se je zame in mojo dušo začela ta zemeljska izkušnja.

In ugotovim … da je vse povezano z NJO.

Kakšni so moji odnosi s sabo in z drugimi ljudmi, s partnerjem, otroki, sprejemanje in dajanje, obilje, odnosi v službi, pritekanje, odtekanje denarja, občutek živosti v mojem telesu, moja svoboda izbire. Vse je povezano najprej z njo.

Ko sem negovala bolno, nemočno mamino telo in ko ni vedno vedela, kdo sem, vedela je le, da sem zanjo varna, sem se uspela predati tistemu, kar je od mojega spočetja dalje čutila vsaka moja celica – ljubezni do nje. Kot otrok. Povsem.

Ko sem si priznala, da jo imam kljub vsej bolečini tako rada, kot lahko ima le majhen otrok rad svojo mamo, z umom, podzavestjo, z vsako celico v telesu, in z dušo, ki ji je hvaležna, da ji je omogočila to zemeljsko izkušnjo, takrat sem se zares zares zares premaknila.

K sebi.

Ko sem se odpovedala pričakovanjem, potrebi, da bi mi mama izrekla besedo, stavek priznanja, potrditve, vrednosti. Ker sem vedela, da bi čakala zaman, saj ni zmogla več izgovoriti besed.

Ko sem se nehala upirati, saj te upor ne pripelje tja, kamor želiš.

Le sprejemanje te.

Ko sem dojela, da sem sama tista, ki se upira sprejemanju in prejemanju. Od nje.

Takrat je prišlo zavedanje, da vse to že imam. Da mi je v resnici vse to že dala. Z življenjem.

Skozi odraslo, zrelo hvaležnost hčerke za to življenje in to telo.

In zame je to dovolj.

Mama, hvala ti, da si izbrala mojega očeta.

Hvala ti, da si mi rekla JA.

Mama, ti daješ življenje in jaz ga vzamem.

Tudi za to ceno, ki je stala tebe in ki stane mene.

Mama, hvala ti za to življenje. Hvala ti za to telo.

Mama, hvala ti.

Mama, hvala.

Mama.

Zdaj sem.

-Miša❤️

Postavitev družine Darilo življenja si, Miša Šavor

Hvala za to življenje, hvala za to telo.