JA, LJUBEZEN NI DOVOLJ. POMEMBNO JE POVEZOVANJE.

Morda imamo sami izkušnjo, da smo nekoga globoko ljubili, in tudi on nas, pa je bilo v odnosu sčasoma veliko bolečine in na koncu odnos vseeno ni uspel.

Ker ljubezen za izpolnjujoč odnos ni dovolj.

Pomemben je način povezovanja. In tega smo se naučili, skopirali, prevzeli.

Vsak otrok ima že na celični ravni »vgrajeno« potrebo po tem, da se tista, ki sta mu dala življenje, v polnosti povežeta z njim – da ga v polnosti sprejmeta, negujeta in vidita, kako edinstven in dragocen je.

A kadar sta starša obrnjena v svoje bolečine nazaj, tega ne zmoreta - ne zmoreta gledati »naprej« v svojega otroka. In otrok to čuti kot prekinjeno povezavo.

Tako je vse, kar počne otrok, od najpopolnejše pridnosti do najhujše agresije in težkih odvisnosti, globoka potreba in želja, način, da ga starša le pogledata. Da ga vidita. Da ga sprejmeta. Da se povežeta z njim.

Kajti za otroka pomeni povezovanje preživetje

– tudi povezovanje v bolečini.

In vzorce povezovanja, ki smo se jih naučili in jih v bolečini deformirane razvili kot otroci, nesemo potem naprej v življenje v vse druge odnose – v odnos do sebe, do svojega telesa, do prijateljev, partnerjev, otrok, tudi do službe, uspeha, do pritoka denarja in do življenja samega.

In tako se povezujemo v bolečini.

Uspešen odrasel moški recimo čuti globoko potrebo, da bi oče pohvalil njegov uspeh, njegovo delo, odločitve, izbire. Enako potrebo čuti v odnosih s prijatelji, sodelavci, nadrejenimi, sosedom, ženo, otrokom. Hrepeni po tem priznanju – da je dovolj dober.

Toda kdo teče pokazat svojo risbico in želi slišati, kako je čudovita, izjemna, dobra, ker v sebi to razume, da je čudovit, izjemen, dober on sam? OTROK.

In tako hodimo po svetu, OTROCI V ODRASLIH TELESIH, v hrepenenju, da bi le srečali nekoga, ki bi se uspel povezati z nami v takšni polnosti, kot imamo kot otroci potrebo, da bi se z nami povezala tista, ki sta nam dala to življenje in to telo.

A se to ne zgodi. Ker se ne more.

V življenju imamo zato izbiro: ali ostanemo otroci v odraslih telesih in se povezujemo še naprej v bolečini ali pa se odpravimo na pot ODRAŠČANJA, zorenja.

Ker odrasel, zrel človek spozna, da ga zdaj izpolnjuje to, kako se sam POVEZUJE z drugimi, s sabo, z življenjem.

Sprejemanje je namreč oblika POVEZOVANJA.

Spoštovanje je oblika POVEZOVANJA.

Vse v odnosih je oblika POVEZOVANJA.

In moč izbire, kako se POVEZUJEM, kakšno obliko povezovanja želim, kaj želim spremeniti, kako želim čutiti povezovanje, je pri MENI.

In za začetek je dovolj, da pogledam tja, kamor kaže moja bolečina. In naredim en sam korak.

Kajti ko se premaknem, četudi samo notranje,

se z mano premakne vesolje.

Miša