KAJ PA MOJE TELO?

'Moje telo mi nagaja ... Moje telo ne sodeluje z mano ... Moje telo me bojkotira ...'

Da ne omenjam nezadovoljstva z obliko naših teles, ki ji botruje zmotno prepričanje, da je od oblike telesa odvisno, koliko bomo drugim všeč ali koliko bomo privlačili tiste, ki so všeč nam.

Nekje na poti od otroštva se nam zgodi, da se 'ločimo' od telesa, da sebe zaznavamo ločeno od telesa. Zakaj? Ne vem. Vsaj ne še.

Telo mi postaja vse večja uganka. Šele zdaj počasi počasi odkrivam njegove sposobnosti. Z zavedanjem in dopuščanjem, s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Ali smo res ločeni od telesa? Zdaj lahko zatrdim, da ne.

Brez mojega telesa me ne bi bilo - mene, Miše, tiste, ki biva v tem materialnem svetu. In rada sem tu.

Če pogledamo svoje telo, brez jeze in očitkov, bomo odkrili, kako zelo nam skuša dobro služiti, kako zelo se nam trudi ustreči - tej na videz od telesa ločeni 'zavesti'.

Če iskreno pogledamo svoje življenje, svoje ravnanje in svoje telo, si bomo prisiljeni priznati, da mu delamo gromozansko krivico.

Ko daš telesu čisto malo 'dobrega', malo gibanja, počitka, razvajanja, bo naše telo s tem drobcem naredilo ogromno.

In kadar ga trpinčimo s pomanjkanjem spanja, prekomernim mirovanjem, s prekomernim uživanjem zanj nekoristnih snovi, s slabo voljo ..., skuša naše telo čim bolj zmanjšati vpliv vsega škodljivega.

Lahko smo hvaležni za svoje telo. In ko smo jezni 'nase', delamo krivico sebi in telesu, kadar se znašamo nad njim.

Tako kot je celica skupek vseh svojih 'gradnikov', sem tudi jaz skupek telesa, zavesti, uma, duše ... Vse to sem zemeljska, materializirana jaz. In če manjka en sam delček, te mene ni.

Zato sem neskončno hvaležna svojemu telesu, svojemu največjemu zavezniku, da je, da je živo. In da sem z njim živa tudi jaz.

-Miša