Sistemske postavitve - Miša Šavor

Včasih se zgodi, da zaradi vpletenosti ter svojih predstav in prepričanj v izvorni družini ne "stojimo" na svojem mestu, na mestu otroka. To neravnovesje, ki močno vpliva na nas in naše življenje, pa preprečuje tudi, da bi v novi družini, ki si jo ustvarjamo, "stopili" na svoje mesto - na mesto partnerja ter starša. Česar ne dobiš, ne moreš dati naprej. Težava pa ni v tem, ali dobimo, temveč ali sploh lahko vzamemo. Da bi lahko vzeli, moramo biti majhni, to pa je daleč težje, kot biti velik.

Eno od pravil reda ljubezni v družini je tudi, da imajo tisti, ki pridejo v sistem prej, prednost pred tistimi, ki pridejo pozneje. Zato so starši vedno veliki, otroci pa majhni, saj priteče življenje do otroka skozi starše. In jemlje lahko le tisti, ki je majhen. "Biti majhen" pomeni spoštovati.

Če želimo, da partnerski odnos uspe, morata biti v njem spoštovani dve pravili reda ljubezni. Prvo je, da sta oba partnerja v odnosu enakovredna, drugo pa, da mora biti dajanje in sprejemanje med partnerjema uravnoteženo. Partnerski odnos, kjer eden samo daje, drugi pa samo sprejema, težko uspe. Toda vprašati se moramo, ali je krivda vedno na strani tistega, ki po našem mnenju daje premalo. Kaj je namreč težje - sprejemati ali dajati? Kajti tisti, ki daje, je vedno velik. Zna postati majhen?

Travma je zamrznjena bolečina. V njej obstanemo in ostanemo, dokler je ne razrešimo. Otroci staršev, ki so doživeli travmo, imajo občutek, kot da starši niso povsem prisotni in da jih ne vidijo - zares vidijo. To drži, kajti vsa pozornost je usmerjena v bolečino. Ko "predelamo" travmo, se lahko znova obrnemo v življenje.

Na zunaj se nam zdi, da je partnerski odnos odnos dveh svobodnih ljudi in pogosto nas bega, zakaj včasih težko uspe. Vendar pa je partnerski odnos mnogo več: je srečanje dveh družinskih sistemov z različnimi vrednotami, pravili, vpletenostjo, ki sta drugačna, vendar pa vedno enakovredna in glavna akterja sta v svojem odnosu mnogo manj svobodna, kot se jima zdi.